ponedeljek, 15. junij 2009

Šolstvo in formalna izobrazba sta v Sloveniji vedno znova podvrženi reformam. Zdaj spet prihaja pobuda po izboljšanju razmer in rezultatov v šolah s strani različnih predstavnikov javnosti, učiteljev in posameznikov, skratka vseh, ki niso ravnodušni do procesa vzgoje in izobraževanja, ki verjamejo, da lahko postane šola tudi priljubljena med otroki, če bi bilo v njej več odkrivanja in razvijanja otrokovih talentov kot »vlivanja« velikega obsega različnih eksaktnih znanj v njegovo vedoželjno betico. Tokrat je javno razpravo za »boljšo šolo« podprl celo Minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič. Ali lahko tokratna prizadevanja dejansko obrodijo plodne spremembe v izobraževalnem procesu, da bo ta omogočal razvoj osebnostno zrelih in avtonomnih državljanov, ki znajo sprejemati odgovornost in razsodno odločati?

V mesecu maju je Manica Košir sklicala in vodila prvo javno tribuno oz. razpravo na temo »Kakšno šolo hočemo«, ki ima v prostorih Ministrstva za šolstvo in šport v Ljubljani še nadaljevanja v mesecu juniju. Zanimivo je prisluhniti diskusijam najrazličnejših predstavnikov institucij, ki so posredno ali neposredno povezane z izobraževalnim procesom, in entuziastičnim posameznikom, ki še vedno verjamejo, da je možno ločiti šolstvo od politike, s čimer bi se omogočilo bolj avtonomno delovanje šolskega aparata.

V osredju večurnih večernih okroglih miz je bila vsebinsko-metodološka prenova v šolah, s poudarkom na celostnem razvoju vseh udeleženih v procesu izobraževanja posameznika – torej učitelja, otroka in staršev. To seveda pomeni, da potrebujemo osebnostno zrele in avtonomne učitelje, ki bodo znali razumeti, voditi, vzpodbujati učenca oz. dijaka, da razvije svoje potenciale in ustvarjalnost ter se oblikujejo v osebnostno zrelo, kompetentno intelektualno bitje. Za vzajemno rast pa je nujno sproščeno vzdušje, medsebojno spoštovanje ter odprtost za sprejemanje drugačnosti. Otroci ustvarjalnega duha že a priori prinesejo s sabo v življenje, le večinoma zaradi strahu pred učiteljem in starši, ocenami in kaznijo zatrejo svojo izjemnost in drugačnost, saj se tako lažje prebijejo skozi formalne in neformalne oblike sistemov. Le redke izjeme ne podležejo raznovrstnim pritiskom družbe in se profilirajo v izjemne individuume. Zakaj šolstvo tretjega tisočletja, ki naj bi spodbujalo človekov socialni, intelektualni in čustveno-duhovni razvoj, ne uspe povezati vseh teh nivojev?

Zdi se, da tako tisti, ki sestavljajo učne načrte, kot tudi tisti, ki njihove vsebine posredujejo naprej, pozabljajo, da se učimo za življenje in ne za ocene. Ocene zbledijo, s časom izgubijo vrednost, znanje pa ostane in ga uporabljamo celo življenje. Kako torej pripeljati otroke do dolgoročnega znanja in jih pripraviti na učenje skozi celo življenje?

Menim, da je potrebno vsebine predmetov bolj osmisliti in jih povezati med sabo, otroke pa aktivno vključiti v učni proces. Zelo dobra praksa praktično in življenjsko naravnane šole se je izkazala v ruski Rodovni šoli, ki temelji na »Ščetininovi pedagogiki«. Njegovih šest načel izobraževanja se je izkazalo za zelo uspešen model alternativne šole, kjer učenci vstopijo z vključitvijo v šolo tudi učenje za samostojno življenje; imajo možnost biti aktivni in ustvarjalni, naučijo se timskega dela, najprej so učenci in kasneje lahko postanejo tudi učitelji drugim učencem ipd. Vsak se uči v lastnem tempu, vsi sodelujejo tudi pri hišnih in gospodinjskih opravilih, saj živijo vsi skupaj v neke vrste internatni skupnosti. Podobnih šolskih praks je še kar nekaj, pri vsem tem pa je bistveno, da je dosežen cilj izobraževanja, tj. samostojna osebnost z znanjem, ki ga potrebuje za nadaljnji osebnostni razvoj in napredek v življenju na poti uresničevanja svojega življenjskega poslanstva. Tukaj pa se vprašam, kolikšen je delež oseb v Sloveniji, ki so po zaključenem izobraževanju dejansko sposobni samostojno živeti brez kakršne koli podpore staršev in države? Bojim se, da zelo nizek. Že pri diplomantih, kaj šele po zaključku srednje šole.

Kakšne spremembe so torej potrebne in pri kom bi bilo dobro začeti?

Aleksandra Borštnar Maček, prof.